Med je ena od sestavin t.i. tradicionalnega slovenskega zajtrka. Projekt, ki se izvaja po vrtcih in šolah na dan slovenske hrane (19. november), je letos enajsti po vrsti in krepi zavedanje o pomenu in prednostih lokalno pridelane hrane.
V Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano opravljamo analize različnih živil. Pri medu glede njegovo varnosti preverjamo svinec, ostanke pesticidov ter ostanke zdravil, po potrebi tudi ostale parametre po Pravilniku o medu, kot so vsebnost vode, električno prevodnost, HMF in delež sladkorjev.
Vsebnost vode v medu je eden od kakovostnih parametrov, ki se v medu redno določajo. Večja vsebnost vode v medu vpliva na obstojnost medu. Če je v medu več kot 20 % vode, je med podvržen hitrejši fermentaciji oziroma se med kvari.
Električna prevodnost medu nam poda podatek o vsebnosti organskih kislin in beljakovin v medu. Odstopanja od mejnih vrednosti po Pravilniku o medu lahko nakazujejo tudi potvorbo medu.
HMF (hidroksimetilfurfural) je organska spojina, ki nastaja iz dehidracije nekaterih sladkorjev. Vrednost HMF v medu je eden od glavnih parametrov s katerim lahko ugotavljamo starost medu in posledično tudi uporabnost medu. HMF v medu z nepravilnim skladiščenjem narašča (višje temperature hitrejše nastajanje HMF). V svežem medu HMF-ja skoraj ni. Zato priporočamo, da se med, v kolikor ga moramo segreti, segrevamo počasi in pri čim nižji temperaturi (ne več kot 35°C). Pri temperaturi višji od 40°C nastaja HMF zelo hitro in v večjih količinah.
Večji delež sladkorjev v medu predstavljajo enostavni sladkorji (glukoza, fruktoza), saharoza pa je prisotna v manjših količinah in lahko v večjih koncentracijah nakazuje na potvorbe medu. Lahko pa so višje količine saharoze posledica hranjenja čebel s sladkorjem v spomladanskem času. Nizka količina saharoze lahko nakazuje, da je bil med skladiščen pri višjih temperaturah.
Od onesnaževal spremljamo vsebnost svinca, ki je omejen z Uredbo komisije (ES) št. 1881/2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih.
Pesticidi – uporaba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) je v današnjem kmetovanju velika in tudi potrebna. Pogin čebel v zadnjem času nakazuje, da je smiselno spremljati vsebnosti ostankov pesticidov v medu.
Čebele so prav tako podvržene različnim boleznim. Ena od zelo pogostih in za čebelarje problematičnih je tudi Varoza. Za zdravljenje se uporabljajo zdravila, ki vsebujejo amitraz, kumafos, fluvalinat in flumetrin. Ostanki zdravil lahko prehajajo tudi v med.